[font=Comic][font=Arial][center]Po celodnevnem predavanju Georga Busha mi hrepeni že naveličana duša, da čas bi imel in kakšno dobro knjigo v roke vzel. A tedaj se mi naenkrat zgodi, da Einstein me v znanstveno fantastiko prebudi, kajti komaj sem se utrujen od ameriških sanj ulegel, že je tip zraven mene prisedel in mi pokazal svoj najnovejši časovni stroj, aparat za državni, svetovni razvoj: Leta dva tisoč deset se stvari na lepše obrnejo spet. Na primer: Gandijev duh se v življenje prebudi in po hitrem postopku Busha iz Iraka spodi. Za njim pa pricapljajo še vojaki naši, tako da jih začuda spet videvam - pri sveti maši! In leta dva tisoč deset bo sploh vse lepo in prav, saj na nas ne bo noben strah več prežal, strah, ki v resnici se lahko zgodi, če naenkrat se preveč ledenikov stopi. Ampak s skupnimi močmi, tako vsaj zdaj Algore govori, bi morda se lahko še vsi skupaj rešili pred oceani, da nas ne bodo kot cunami zalili. In tako smo v trenutku Einstein, Algore in jaz skupaj stopili in takole sklenili: Albert bo izumil čip, ki bo že prvi hip kliknil človeku ekološki značaj, da tudi takrat, ko bo pomlad, sonce in maj, ne bo več gozdov skrčeval, niti po rožah kot osel tacal. Avtomobili se bodo na sončne žarke vozili, noben nor'c ne bo več vod izsuševal ali mogočnih jezer zmanjševal. Še Busheva žena bo v prostem času raje zalivala rože, kot da bi Bin Ladna spravljala iz kože. Algore bo še naprej pisal za ljudi brez vesti, da pri moči jih ne ohranjajo ne orožja, ne pesti. Jaz pa bom na Harvardu in v Beli hiši predaval o tem, da moj bog mi je rekel: »Matic, o sreči mi piši!«[/center][/font][/font]

Matic Grešak