Proti meni so stegovali mreže
in napenjali očesa iz premcev,
drgnili žulje ob ostre palice,
pljuvali čez ramo,
čeprav so bili na krovu samo bolhe in psi.
Usahli cvetovi zasajene pomaranče v loncu
so od nemira nalašč sušili svoje cvetove,
še morje je želelo izpljuniti
moje nagačene in mrzle besede.
Težko je, če se ljudem
upre njihov poljudni človek.
Težko je, če na rjuhah zjutraj
otipajo tuje misli.
Oblaki kašljajo in pena morja
se zdi nepotešena in razgali
svoja ustja za prve može.
Sem stiska jezika in plod.
Ko se zmočijo jadra,
gosta, bela sol
očisti ljudi,
da ne bi tonili še globlje.