Zjutraj, še pred vonjem sveže kave,
ki si jo navadno kuha soseda,
sem se sesedla vase
in zaprla vrata v svet.
Sedla sem za mizo,
da bi ti napisala pismo.

Želela sem,
da bi se med vrsticami sprehajal
z mislijo o meni,
držeč za roko svojo vest,
pa sem obupala nekje na pol poti.
Želela sem, da bi naju našel tam nekje,
v besede zakopana,
kako se, ležeč drug ob drugem,
da se koža dotika,
sončiva na lastnem ponosu.

In potem sem še želela,
da bi ti lahko povedala,
kako mi je lepo, ko se zvečer uležem v posteljo
in se pritisnem ob njegovo toplo telo,
ko diham vonj njegovih las (ali si to ti?)
in sanj,
ujetih v pajčevine, v kotu sobe.

Kako rada bi ti v pismu napisala vse to
in si predstavljala kako ga bereš,
videti starejši kot si sedaj,
ker ti neka pretekla žalost guba obraz.

Pa sem (še zadnjič, obljubim),
vzela v roke pisalo in
skušala premagati gube papirja,
da bi napisala,
da si se, kot bi visel z nogami, na glavo obrnjen z drevesa,
obesil tudi na moje srce
in razširil korenine obstoja še v moje misli,
kjer izpodrivaš zdrav razum.
In da zvečer,
ko se skrijem pred grdimi pogledi, pod pokrivalo,
nisem sama.
Ti mi delaš družbo.
Ko čisto tiho, s šopkom rož (mojih najljubših) postopaš pred vrati,
ki sem jih zaprla z zapahom.
In mi šepetaš, da sva edina,
ki lahko tečeva skozi mavrico
in se dotikava z energijo misli,
kot bi se dotikala zares.

Res sem želela, da bi ti vse to lahko napisala,
pa mi je zmanjkalo volje in črnila.

Ollie