Kdaj si zadnič žrtve štela,
zla narekovalka?
Kdaj poslednjič vest imela,
ti, prikrojevalka?
Kdaj že si pošast postala,
večna grda senca
in podrast si zasnovala,
ti, strahu esenca.
Kdaj pretrgala si verze
belih žensk na dvoje,
kdaj zatrla silo mož,
jo stresla v brezno svoje?

Ko nazadnje, ti krvnica,
žrla si otroka,
ni bilo prav nič ti mar
kričanj, golčanja, joka.
Ko si se v obraz režala
materi zblazneli,
razni prazni angeli
več peti niso smeli.

Tam nekje lebdiš v praznini
sivih lis pod svodom,
hihitaš se dolgim, črnim,
žalostnim sprevodom.

Lidija Brezavšček - kočijaž