Sofija, v čakanju je čuteča prefinjenost
tanjšajo se pljuča v starih pariških ulicah
na stenah arterij se slikajo freske Sikstinske kapele
minute zvodenijo v meduze
in reka jih odplavi v riževe kroglice
gospod Eliot se spominja Benetk in jutra
ko je cappuccino vroč posedal na mostu Rialto
v škatlici za vžigalice mi je podaril dež in izhod pod kamnitimi okraski
ostaja le okus po dolgem črnem plašču
povedala sem gospodu Eliotu, da včasih raje nabiram rumene cvetove sončnic
dišeči sivkini klasi v moji glavi povzročajo
da zvon vsako uro odbije tri
se spomniš, Sofija, kot takrat
ko sem padla na stopnicah in si zvila gleženj
preklinjala sem vse, kar leze in gre
in v rokah sem držala šopek sivke
rekla si mi, da si moram pred spanjem umiti usta
ker so zapacana z rjastimi črkami
potolažila sem te s sončnico
ki si jo nežno položila v kristalno vazo
in vazo na nočno omarico
sončnica se ni obračala za soncem, temveč za tabo
Sofija, saj veš, da je sončnica in čas
le črka č in črka a in črka s
čas, ki se preliva v skodelice mimo nas
gospod Eliot govori o odsevu
mogoče pa je vse le odsev naših želja
in je resničnost skrita v kamricah možganskega debla
in misel o dobroti je zrcalo
ki se v lunini kotanji noč za nočjo razbije
in se v novih jutrih ponovno sestavi
Sofija, po vekah zopet zdrsnem v globino
iz katere se težko izkašljam
sanjam o truplih in ponavljam isti gib
s povojem povijam glavo in s prsti zapiram oči in srce
Sofija, nebo, ki je na vlaku, odhaja
izrisuje zemljevid do skritega zaklada na šipe praznih vagonov
prekleto, nočem ponovno iskati drobiž po vseh žepih
za liter mleka in štruco kruha
dnevna svetloba izgine
prižgem tri svečke in zapišem

krila iz voska
na ustnicah med
na kratkih laseh
odtaja se led

boči se čas
v zrcalo se gleda
tiho zapoje
na ramenih poseda

sheeba