četrtek popoldan
hudomušni klepeti
odpečateno stokanje
zareže njen trpeči jaz
stoji med podboji vrat
trenutek pod pepelom
z ostro kovino
prebada mir
s stopali se komaj oprijema modre podlage
primem jo pod pazduho
in počasi greva
po tleh
moj korak
njen korak
vdih
ob zidovih
moj korak
njen korak
izdih
do sončnega dežja
ki kuka skozi špranje v približevanju večera
preoblečem jo v rdeče pike
da je lepa
danes je tvoj rojstni dan, Ada
ji rečem
jo primem za lica
skuštra mi lase
Ada, 83 komaj, mlada si še
zguban smeh se vpija v stene
v umivalnik podkožne modrine
v kisik, ki z vodo brbota
veš kaj, ti moj deklič
mi požuga
prinesem ji skodelico tople kave
in rezino čokoladne torte
skrije jo v predal
da ne bi prišli
strahovi iz omare
in ji pojedli upornost
opazujem jo, kako za vsak grižljaj posebej
počasi odpre predal
z žličko odreže košček
in si ga s sivimi rokami ponese v usta
drobtinice padajo
kot biseri rok
in žamet noči

danes zvečer grem ponovno tja
s črnimi trepalnicami
vrata sobe sedem bodo zaprta
dihanje bo pospešeno
in točke na mrežnici bodo utripale v ritmu koračnice

bo tam
še
bo tam
morda
bo tam
v predalu
drobtinica čokoladne torte
ali bo tam
le prazna bela postelja

sheeba