Razpršeni po telesu zemlje iščemo

dotik vejevja močnih, visokih dreves.

Iztikamo očesa nevidnim zverem,

trgamo koščke zvodenelega mesa

in iz njih sestavljamo mozaike srca.

Teptamo jezo, ki se peni izza oblakov,

S preštevanjem vdihov, si krajšamo čas.

Z močnimi barvami si rišemo obraze,

da se kot kurenti lahko podamo v svet.

Pokončno, nezlomljivo – brišemo

soncu solze, rišemo vetru pot

in oblakom pokrivamo glave.

V strganih srajcah letamo po

nemem prostoru.

Le tako lahko, ustvarjamo glasbo -

ki ne sliši jo vsak.

Silva Langenfus