izčrpan
meglenih oči
vdrtih lic
med rjuhami
kot zvitek
že dolgo zbledelih tapet
zakrpana bolečina se z nabojem premika po cevi življenja
slabost pripne na moder okvir
in z bruhanjem se ne pogaja več
sedaj skupaj z zvezdo počenja, kar mu je volja
govori z rdečimi toni
in moč občutka je simetrija raka in telesa
odmakne se od robov sobe
stopi v morje
uživa v plavajočem gledališču
voda se vzpenja
srka limfo
skozi podplate valovanje postaja sunkovito
z zapuščenim korakom se pogreza globlje
rad bi krožnik juhe in steklenico konjaka
preden grem
mi pravi
nosnice se polnijo
um je omamljen
odplazi se do zadnje lopute
s krvavečimi zobmi

prekrijem ga z belo rjuho

sheeba