široke špranje med razprtimi trami
na kozolcu bog ve kje …
razdraženo plesočih prašnih kresnic
svetlikajočih se na sončnih stezah
ki rešetajo zrak povsod okoli naju
ko sva v norem ritmu gola
objeta v valovih
šušteče se valjala v
žgečkajoče bodeči slami …
Bog ve kje
in kako ti je ime ...
spomin me draži na kašelj
od omame prašnega vonja sena ...
sili me na smeh od radovednih vrabcev
ki so naju glasno žvrgoče
obkrožaje oponašali …
le traktor je nekje daleč
sitno nergal
Bil je maj …
pričakovanja pomladi
so bila v opojnem soku strasti …
ljubila sva se
na gori ubite trave
vsak trzaj sva slastno goltala
s kriki si občasno vse preglasila
in prestrašila vrabce …
nadrobljena slama je še dolgo lebdela
daleč okoli od najinega početja ...
.
nikoli več tega nisva ponovila
vseeno verjamem
da se bo takratna slika
tudi v tebi
za vedno ustalila