V beli čas odtisniti vse rane.
Zamrzniti vse čute. Tam pod
jablano še vedno čaka čebelnjak.
Upajoč na dih in drget (in toplino).
V mrzli plašč oviti vse nemire
in odreti vse prezire. Tam pod
mrzlim skalovjem, svišč še vedno
ponosno dviga glavo (v rumenem).
Tam se pišejo pravljice modernega
(izgubljenega) časa.
V mavrično nebo zapisati z upajočo
množico. Tam pod sivim obokom,
je čedalje več src. Vročično stiskajo
lica k (navidezni) razpoki neba.

Silva Langenfus