Dan kot dan.
V glavi se spet po scenariju odvijajo
in stalno zapletajo misli,
ki so brez vrha in konca.
Brez srečnega, brez dramatičnega konca.
Same po sebi oblikujejo tvojo podobo
in dodajajo besede, ki so bile izrečene
in besede, ki jih sama sestavim v smiselno sestavljanko,
katero želim zlagati skupaj in uokviriti,
ker bi bila namreč le tako lahko trdna in večna.
Občasno bi bilo potrebno obrisati prah iz nje,
da bi spet zaživela v vsem svojem sijaju,
a bila bi večna.

Zlezem na svojo staro omaro,
ugasnem luči in usmerim pogled skozi okno.
Hladne kapljice drsijo po njej
in slika v zunanji svet postaja motna,
a vseeno polna zanimivih podob,
ki odpirajo nov svet v moji sestavljanki.
S prsti najdem škatlo cigaret.
Eno prižgem.
Čutim dozo nikotina in katrana,
ki rahlo zažgeta po sapniku.
Kako zelo mi prija.
Spet se zazrem tja.
Čas se umiri in lahko bi mu dala malo pospeška,
saj me počasi začenja že razjedati,
ker še vedno ne vidim svetlobe.

Po petih zaporednih dimih zagledam luč!
Drget je močnejši kot prej,
srce mi razbija
in scenarij poteka po vseh načrtih
in idejah, ki sem jih skovala za danes.
Ja, ja res je naporen in banalen.
Priznam.
A to je edini način,
Da mu lahko zaželim sladke sanje.
Čutim veselje.

Mogoče bi se mi ponižujoče smejal,
mogoče primerjal s čudaki,
ki nimajo svojega življenja,
mogoče bi vsak večer zastrl okno.
mogoče bi…
Vseeno si včasih želim,
da bi pogledal k meni sem čez
in pomahal z roko.
Zaželela ti bi lahko noč!

KatarinaP