Posedam na domači stari skrinji
in kličem si v spomin detinje slike,
ni krušni peči je reči nalike,
da bi zbudila mi prizor moj zdavnji.

V očeh uzrem adventni venec pražnji
in babičine smrečice pritlike,
odela jih je v pisane oblike,
ljubezni ta trenutek mi je bližnji.

Zazrt v lestenec slikam si občutek,
ko mati rezala nam je pogačo,
sijočih lic čakali smo trenutek,

da oče nam zrezbaril je igračo.
V zlaganem svetu kujem zdaj zasnutek,
da vrnil bi v otroško se palačo.

jabolko