Brazgotinasto čelo naslanjaš
na moj obraz, ko te prosim.
Vsi udarci idej skozi
tvoj lepi profil
zbežijo v korteks bližine.
Ne ustavljaš jih,
ne nastavljaš pasti,
tudi če hočejo,
da bi se jim noge ujele v zobe,
da bi jim prsi prebila puščica.
Ne kričiš od bolečine,
ne zatiskaš ušes čisto zares.
Tvoja usta odpirajo cesto,
oči so svetilnik za dva.
Da rime misli najdejo pot,
da se strast ne ustraši
in pozabi poljubov na pragu jezika.
Nisi tak,
da bi odganjal pesmi drugih,
nisi vratar poezije.
Rad čutiš, kako se po tvojem grlu
pretakam
čez besedne zemljevide.

Barbara Žvirc