V brezmejnih
stepskih planjah
si uprizarjal ples
s pijanimi šakali
in ošabno dominiral
v zamegljeni sreči
neodplačanih dolgov.

Tvoj vulkan je bruhal
sladke grehe
samoljubnih občevanj
v zori novih
gnusnih rojstev.

Rojstev črnega pohlepa,
sebičnosti v soju zla …

Nekoč vihrala
srčna je lepota prapor
žametnih nasmehov –
še pomniš?

A zdaj je
zate počilo zrcalo,
ki v večni noči
vrača le brezčutno sliko,
razmazano kot
rakav tvor,
prezirano kot
zla izvor.

In nič več ne boli.

Postal si top,
zlagan,
prozoren in
ugrabljen
v lastni sagi neresnic.

Še rojenice
so spoznale zmoto,
ki doni
globoko v prepad,
v oddaljeno globel,
kjer sam skrbnik si
svoje enosmerne ceste.

Tu v duhove
se ne da verjeti,
saj oni kitijo se
z vero vate.

Tu promet se ustavi zate.

jabolko