Še preden obmolknejo zadnji soneti,
ki več ne raznašajo misli po svetu,
kjer netopir jih zesenči v preletu
in ki jim svet ne dovoli doneti,

preden poniknejo pesmi v noč bede,
ki do sedaj so te rime nosile,
pa zven prenažrtosti, sprane, dobile,
preden jim tuj bes nastavi zasede -

naj ti še ta kupček verzov napišem;
če boš hotela pozneje prebrati ...
Bolje bo, kot da za vedno izbrišem

misel, da rima je pesmi kot mati:
te na začetku varuje pred pišem
in gre, ko ne more ničesar več dati.

Lidija Brezavšček - kočijaž