***
Drobceni delci tisočerih raztreščenih misli,
plahutavo visijo na zelenilu oljčnih vej,
skrivajo se v goščavju škrlatnih listov jesensko razperjene trte.
Zibljejo se na turkiznih valovih morja,
objemajo sušečo se vijoličnost fig med Adamovimi listi.
Skupaj z rdečkasto rjavimi bolhami skačejo s kožuha vsega naveličane psice v borjač,
božajo srebrničasto dlačje tolste mačke, ki brezvoljno poležava pod pergolo in mežikavo koketira s ščebetavimi škorci na njej.
Plujejo preko azurnega neba, skupaj z belino kodrasto puhastih oblačkov.
Vpletajo se ti v tanko kitko las, ki se nagajivo vihlja izpod črne čepice na tvoji glavi.
Kot pomada se vtirajo v smejalne gubice tvojega mladostnega obraza
in kot ognjemet pršijo iz tvojih tolmunastih akvamarinov oči;
kot tančičje se ovijajo okrog tvojega telesa in ti čipkajo keramično gladkost kože.
Povsod so okrog tebe; kot mušice ob vinskemu sodu in ni jim moč slediti;
ni jih moč več spraviti nazaj v razumsko urejenost.
Ni jih moč več sestaviti.
Ni jih moč več strniti v celoto.
Ni jih moč več posedovati, jih beležiti in jim biti gospodar;
kajti zaslepljeno frlijo za tabo in za sledmi tvojega telesa in duha.
Kot kresnice v kresnih nočeh plešejo svoj samostojni čarni ples,
ko da šivajo zaplate večera v veliko gagatno ogrinjalo noči.
Jaz, pa jih, v krču besed, ves zamaknjen občudujem,
kot občuduje paraplegik gibkost balerine.
Tiho, čudeč se in hvaležno.
skrivajo se v goščavju škrlatnih listov jesensko razperjene trte.
Zibljejo se na turkiznih valovih morja,
objemajo sušečo se vijoličnost fig med Adamovimi listi.
Skupaj z rdečkasto rjavimi bolhami skačejo s kožuha vsega naveličane psice v borjač,
božajo srebrničasto dlačje tolste mačke, ki brezvoljno poležava pod pergolo in mežikavo koketira s ščebetavimi škorci na njej.
Plujejo preko azurnega neba, skupaj z belino kodrasto puhastih oblačkov.
Vpletajo se ti v tanko kitko las, ki se nagajivo vihlja izpod črne čepice na tvoji glavi.
Kot pomada se vtirajo v smejalne gubice tvojega mladostnega obraza
in kot ognjemet pršijo iz tvojih tolmunastih akvamarinov oči;
kot tančičje se ovijajo okrog tvojega telesa in ti čipkajo keramično gladkost kože.
Povsod so okrog tebe; kot mušice ob vinskemu sodu in ni jim moč slediti;
ni jih moč več spraviti nazaj v razumsko urejenost.
Ni jih moč več sestaviti.
Ni jih moč več strniti v celoto.
Ni jih moč več posedovati, jih beležiti in jim biti gospodar;
kajti zaslepljeno frlijo za tabo in za sledmi tvojega telesa in duha.
Kot kresnice v kresnih nočeh plešejo svoj samostojni čarni ples,
ko da šivajo zaplate večera v veliko gagatno ogrinjalo noči.
Jaz, pa jih, v krču besed, ves zamaknjen občudujem,
kot občuduje paraplegik gibkost balerine.
Tiho, čudeč se in hvaležno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 24. 11. 2010 ob 10:50
- Prebrano 1211 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 828
- Število ocen: 21
