Daleč v daljavi je koča
Pod budnim očesom vaščanov.
Notri je ona, nemogoča,
Boji se njihovih čekanov.

Mučijo jo in obrekujejo,
Strah ji vzbujajo.
A ne boji se le zase,
V njej otrok rase.

V ogledalu vidi odsev neznanke,
Obraz svoje zanamke.
Hladen je in očitljiv,
Nesramen ter zadirljiv.

Ta otrok ni moj, si pravi
Noče je imeti.
Ta otrok jo davi,
Ne zmore tako trpeti.

Ko stopa ven s koče
In tiho, milo joče.
Na telesu čuti poglede,
Ostre polne zmede.

Končno se je uprla,
Sovraštvo v njej zatrla,
Kletko je razbila,
In se osvobodila.

Atena