V PEŠČENI URI UJET
drobci drobijo
spomine počasi
vrtijo
podobe se
slikajo
kjer najine roke
se stikajo.
takrat
skozi peščeno
žrelo
znova zdrsi
on
sredi slik
se utopi.
in veter prevrne
to uro peščeno
drobce razpiha
v jutro megleno
le on še ostaja
negibno ujet
in drobci prekrijejo
neopazno ga spet.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Metka JehArt
- 30. 01. 2008 ob 08:27
- Prebrano 904 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 304
