Ko samota postane dlan
Ko samota postane dlan,
na katero se spusti duša sveta.
Ko samota postane dlan
za ptice in metulje,
ki prinašajo sporočila iz globin notranjosti.
Govorijo o lepoti,
ki živi v tebi.
Lepoti tvojih lastnih izvirov
in o poteh, ki vodijo k njim.
Govorijo o pozabljenih bolečinah,
ki jih še zmeraj nosiš s seboj
in o svetlobi,
ki čaka, da za solzami očiščenja
napolni tvoje telo.
Govorijo o otroški radosti v očeh,
ki je nekoč bila tvoja
in te kličejo,
naj jo znova najdeš.
Govorijo o ljubezni sveta,
ki boža vrhove gora, morske gladine, krila jastrebov,
in mene,
če ji le dopustim.
Romanja
Napisal/a: Romanja
Pesmi
- 16. 11. 2010 ob 01:43
- Prebrano 733 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 300
- Število ocen: 7