Ko samota postane dlan

Ko samota postane dlan,
na katero se spusti duša sveta.

Ko samota postane dlan
za ptice in metulje,
ki prinašajo sporočila iz globin notranjosti.

Govorijo o lepoti,
ki živi v tebi.
Lepoti tvojih lastnih izvirov
in o poteh, ki vodijo k njim.

Govorijo o pozabljenih bolečinah,
ki jih še zmeraj nosiš s seboj
in o svetlobi,
ki čaka, da za solzami očiščenja
napolni tvoje telo.

Govorijo o otroški radosti v očeh,
ki je nekoč bila tvoja
in te kličejo,
naj jo znova najdeš.

Govorijo o ljubezni sveta,
ki boža vrhove gora, morske gladine, krila jastrebov,
in mene,
če ji le dopustim.

Romanja

Komentiranje je zaprto!

Romanja
Napisal/a: Romanja

Pesmi

  • 16. 11. 2010 ob 01:43
  • Prebrano 733 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 300
  • Število ocen: 7

Zastavica