Odsev miniaturnih vsakdanjikov
briše očesa pokvarjenih ur.

Prah sanja sam,
v ritmu bosanske noči
navajen in razvajen,
da se bohoti sam,
najde sledi v zavetju tople
Sarajevske noči.

Tu je še,
mehko, leteče doživljanje
preteklosti, narezane na rezine,
ki utripa po bosansko..
Okus južnega piva v mojih zamrznjenih
severnih ustih.

Udari sekira, zmelji vse ostanke
moje Slovanske duše,
ki ni več Slovanska.
Prelila se je v čisto čašo.
Preliva se v čisto
dušo.

Tihotapljenje vsebine osebnosti,
nikoli več ne bo tako trajajoče.

Ljudje moji, ni bližina tista
ki zbližuje,
zbližujejo nas meje drugih.

Doma sem,
a daje me domotožje.

Silva Langenfus