GRAD MOJEGA SPOMINA
Stopam po gradu svojega spomina.
Nežno odstiram tančice spečih zakladov;
misli in čustva se kot žareče nitke spletajo
v eno samo toplino –
kakor da bi zažarelo tisoče nevidnih sonc.
Neme podobe moje preteklosti
nič več ne bude tihe bolečine v srcu
in niti slutijo ne,
koliko odtenkov zlatega sijaja
so dodale mozaiku mojega upanja in vere.
Zaradi njih so dnevi svetlejši;
zaradi njih verjamem v dobro še močneje;
zaradi njih moj pogum dobiva krila.
Zaradi njih vem, kdo sem.
Z njimi – sem bogatejša.
Z angelskim glasom šepetajo pesem mojega življenja.
(Kako lepo je prisluhniti njeni melodiji)
Tiho jih položim nazaj v mehko naročje srca,
jih blagoslovim s hvaležnostjo
in pokrijem s toplo odejo ljubezni.
Vedno z vami...
Vedno ste z menoj.
Nežno odstiram tančice spečih zakladov;
misli in čustva se kot žareče nitke spletajo
v eno samo toplino –
kakor da bi zažarelo tisoče nevidnih sonc.
Neme podobe moje preteklosti
nič več ne bude tihe bolečine v srcu
in niti slutijo ne,
koliko odtenkov zlatega sijaja
so dodale mozaiku mojega upanja in vere.
Zaradi njih so dnevi svetlejši;
zaradi njih verjamem v dobro še močneje;
zaradi njih moj pogum dobiva krila.
Zaradi njih vem, kdo sem.
Z njimi – sem bogatejša.
Z angelskim glasom šepetajo pesem mojega življenja.
(Kako lepo je prisluhniti njeni melodiji)
Tiho jih položim nazaj v mehko naročje srca,
jih blagoslovim s hvaležnostjo
in pokrijem s toplo odejo ljubezni.
Vedno z vami...
Vedno ste z menoj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mojca Žugman
- 15. 11. 2010 ob 08:53
- Prebrano 765 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 180
