Živela bi rada
kot trave,
ki se božajo v vetru.
Ali pa kot ptice,
ki se v majskih večerih
vabijo s pesmijo.
Bila bi drevo,
ki ponuja v dar cvetoče veje.
In skrivnostna zemlja,
ki me hrani iz neusahljivih prsi.
Živela bi maj!
Vse njegove ljubezni,
tisočere obraze kresnih luči,
ki žarijo, a nikoli ne opečejo.
Le svetijo, svetijo.
Tudi takrat, ko ugasnem.
Ida Semenič- adisa