Potuhnjena pod temnim ogrinjalom,
neslišna, mirna, čaka brez obraza,
brez lic, brez usten, sploh ne čuti mraza,
ko srežast prah ledi potí stopalom.

Milijoni let so od takrat minili,
odkar po mrzli prsti blodi sama.
Ni bitje in ni stvor, je bleda dama,
ki iz nestvarnosti smo jo izvili,

da krivdo za minljivost bi nosila,
ki nas prestrašene v brezup postavlja.
Brezčutna kot zlohotna mračna vila

zdaj v nas pradavni, nemi srh obnavlja
in s koso, ki je ni še odložila,
vso večnost en in isti gib ponavlja.

Lidija Brezavšček - kočijaž