Stopava po uhojeni poti prekriti s prahom vsakdanjosti.
Volkodlak se nama je prikradel v srca
in polna luna je izzvala najnežnejšo struno violine.
Najino barko je odneslo daleč od obale,
tja, kjer žarijo zvezde in zorijo prepovedani sadeži.

Zasadil si svoj vrt in okrasil mojo dušo,
lebdiva med tu in večnostjo, posuto s pepelom.
Podobna sva staremu uglašenemu glasbilu.
Le delček časa naju prekriva brezmejna mogočnost.
Živiva za dan, ko bova ponovno poletela v vesolje.

JustinaStrasek