Nagneš glavo, kot že tolikokrat,
in v kotičku ustnic zagledam tisti otroški sij,
tisti brez krinke, ki te naredi tako lepo.
Škoda, da si natikaš maske in poznavalsko
mahaš z rokami, kadar te ne razumem.
Samo zmede me, če na tvojem mestu zagledam
vsevedno pošast.
Ampak zdaj se nasmihaš, nevede, odstrla si
pot v zaodrje svoje najbolj tragične predstave,
kjer šminka služi le kot kulisa
za resnične pogovore
in kjer sem deležna toplega sprejema
glavne igralke.
Prosim te za avtogram in ti navržem,
da je bila uprizoritev tokrat
nekoliko pretirana.

yoyoba