Obnašam se enako kot vse moje prednice,
po okorno tkanem vzorcu, ki visi v zraku
in ne da zadihati.
Gojiva in rediva ga v lastnem domu.
Že moja mama ga je, in njena mama poprej.
Ko te grdo pogledam, med nama naraste v gmoto
in se vsakič znova hrani s solzami.
Ne vem, kaj ga poganja,
a tekom generacij se je napihnil, zredil,
da naju včasih prežame in ga ne obvladava.
Kot bi pritisnil na gumb,
iz mene streljajo vnaprej pripravljeni odzivi,
ki mi jih v usta polagajo prababice,
viktorijanke, jamske ženske, amazonke,
vse predhodne žrtve družbenih norm.
Ukleščena v matrico izdavljam besede,
ki jih ne slišim,
ti pa me ne poslušaš
na uveljavljen in preverjen način,
ki so ga stkali prednamci
v obupnem poskusu sporazumevanja
med spoloma.

yoyoba