Podal sem se na odiseado,

z vetrom plul po prostranstvu,

v svetlobi grobi treščil ob čeri.

Smrtne rane voda mi zadane,

ogenj iz palube vame plane,

globoko padem in obstanem.

Zbudi me sonce močno,

kričeči ptiči brneče letijo,

zmrazi me tvoj nežen glas.

Renica je taka da sva enaka,

pristala v vodi oba nerodi,

takšni smo mi nerodni ljudje.

Patetično pišem ta stih,

le sanjal sem morje neviht.

Sašo Vizjak