Tečeš iz bosonoge
modrosti otroštva,
vodiš me po brezpotjih vrlin,
prinašaš začudenje,
tehtaš žalost,
zaustavljaš me z uzdami preteklosti,
včasih bežiš kot reka ponikalnica,
da te ne dohiti
moja maščevalna kri,
zarisuješ mi poti
do vznožij nekih src
in neraziskanih svetlobnih predelov,
izmikaš se mi kot senca
in eksekutorsko
odštevaš čas
do najinega zadnjega srečanja.