[size=8][/size]

Ko se vrnem utrujena s poti,
po dveh, treh dnevih
izpolnjenih z razdajanjem svojih moči
za ljubi kruhek,
me doma pričaka
ena sama,
meni tisti hip
najljubša pesem:
copati pred predpražnikom,
kot, v katerega z ignorantskim zamahom
vržem svojo torbo,
pes, ki veselo maha z repom
in se mi mota med nogami,
na hitro pogret krožnik čorbe na žlico,
kos starega kruha in kozarec vina,
cigareta
in globok izdih...

Jutri bo nov dan.

Iščoč trenutke,

tihe, nezapisane,
glasne, prečrtane,
prebrane, podčrtane,
med množico urejenih znakov na papirju
prezrte,

ki so mi mimogrede
zdrsnili v pozabo,

bom spet pisala pesmi.

Ignis