Sentenca ...
Se vam dogaja, da se utapljate v svojem Jazu,
ne da bi drugim to dali zapaziti, kaj šele zaupali…
Ta svet, za katerega nam gre …
v katerem se moramo bati ljubiti ...
svet, kot tak kočljiv, zapleten, zaostren, nežen
v katerega smo vsi vpeti , oblečeni v strogo mrežo,
zlikano srajco prefinjene poslušnosti in
kot taki smo ljudje “dolžnosti”
- obvez, nalog in odgovornosti …
Tu in tam res plešemo svobodni v verigah,
dočim večkrat škrtamo z zobmi, smo nestrpni, zlobni...
radi druge preklinjamo zaradi svoje usode.
Lenuhi nas obsojajo in imenujejo za tepce,
bedake ker ne moremo iz svojih ustaljenih tirov,
ker pač ne vidijo našo pot smisla …
Le čas je tisti, ki odloča, kdaj se naš smisel konča,
če ne upoštevamo emocij, ki nam dodajo iluzorno
dozdevanje, da se nekaj dogaja drugače,
bolj smiselno od vsakdana vpetega samo v
en sam dan v mesecu … v plačo.
Vztrajamo, ker smo se pač vztrajati
od vztrajnih naučili, kot nekateri,
ki vztrajajo samo za polni želodec,
pretočnost ledvic, več konjev…
dočim si drugi želijo nakita, simbole moči,
vlagajo svoje materijalne komplekse v delnice,
banke, nepremičnine, da bi prevarali smrt,
češ, da je njihovo življenje preveč založeno,
da bi vse opustili in odšli z njo…
Vsi pač mislimo, da smo našli svoj smisel
v svojem delu, četudi z lobiranjem, prevarami, lažmi.
Doktorati te prepričujejo da so učeni zato,
da jih, kot take s svojim delom stalno nagrajuješ,
da se počutijo vredni svojega vložka možganov
v zavajajoča čtiva, ki so le moderna dogma,
ki Boga namerno izključuje, če mastno plačaš advokatu ...
Na žalost ti nihče ne verjame povedanega, če tega že sam ne ve!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: aco ferenc
- 04. 11. 2010 ob 00:27
- Prebrano 809 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 325
