Tih samoten je večer,

okrog všacev vleče sapa,

v dolini spokojen mir,

v gozdu sova brani svoj revir.

V daljavi grozen krik,

klic smrti ali pošast,

sopenje kriki in nemir,

mogoče strašna zver.

Vsi v vasi so se prebudili,

v omare po gvire so stopili,

otroke po postelje poskrili,

ženam črne kave naročili.

Hitro župnik je udaril,

da donelo je v tiho noč,

za mizo so se vsedli,

da načrt bodo naredli.

Vsi zaspani vsi pijani,

vso noč na zabavi zbrani,

so zdaj v noč zdivjali,

po ozki poti v gozd.

Iskalci iskati so odšli,

iskati zver,norost,

ki v šumi kriči,

in straši nedolžne ljudi.

Niso znali kaj storiti,

ko podobe so odkrili,

silhuete v temi nepozabne,

iznakaze ogabne.

Veselje je prekrižal mir,

kadaver v temi leži,

pred njim sledi,

v blatu pa le kri.

Pogled iz nemirnih oči,

prekoljejo vse, ki sopeče

se vrtinčijo okoli groze,

okoli ovenele rože.

Zgodil se je hud umor,

nenadna smrt sigurno,

pokol, ki storil ga je človek,

bolan psihopat.

Vsi so crkovino šteli,

kje se skivajo še deli,

še kak kos roke njene,

ali dlani prelepe.

Vsi spoznali smo obraz

oči ubite ženske,

njeno neomajno lepoto,

njeno umito kožo.

Ni ga na vasi bilo,

da nebi sanjal,kako

bi slačil njene obleke

poljubljal njeno roko.

Možje so se pogledali,

in hitro se zavedali,

da mednjimi skriva se,

skrivnostni prestopnik.

Zdaj dogovor sklenejo,

na mrtve prisežejo,

na linč ga privedejo,

primerno ga kaznujejo.

Zdaj leta so minila

zgodba je potihnila,

nihče o tem ne govori,

mnogo novih je stvari.

Zdaj se mrtva duša je vrnila,

da krvnika bo ugobnila,

mu kazen naložila,

ga usmrtila.

Vik in krik v vasi,

v zraku zadušljivem,

po plesni zaudarja,

ko se smrt pripravlja.

Kosa smrti seka bele noge,

vseh sanjačev tiste ženske,

kakor malarija zdrave belce,

kaznuje vse zelence.

Strah je strup, ki reže v kosti,

na dan prišla je resnica,

smrdljiva prašna cena,

tistega, ki ubil je človeka.

Tresoče roke je prinesel,

natiho tresoče mi je rekel,

bil sem jaz presveti,

jaz sem jo ubil pred njim.

Kmalu se v hram je skril,

ni povedal zgobe cele,

kako in kje jo je dobil,

kako jo je ubil.

Nikoli ni bilo znano

da sam župnik so morili,

da zaradi celibata so kršili,

nedolžno kri pretočili.

Nihče nikoli kriv ne bo,

za dejanje to krvavo,

za vse pravila ne veljajo,

ko smrt prinašajo.

Sašo Vizjak