oprijetega za utrujeno kromiran drog
me guga na vse možne naprej-nazaj
tuleč v zraku prodorno cvileč zvok
umazan že razpadli mestni tramvaj
živa trupla nemo strme pred seboj
nejeverno v praznino vsakdana
potrata časa prihaja v navade opoj
vsa hotenja so davno razprodana
vožnja nič ne stane
itak nikamor ne pelje
želje so vse izdane
mlin upanja več ne melje
Vseeno vsaka noč zaživi
povsod glasba in zabave
ljudstvo ki podnevi trpi
zvečer sprosti svoje težave

Vsa čast jim pripada
za moč njihove narave
plešejo na grobu svojega razpada …

Ni jih strah jesti trave!

aco ferenc