upognem papir
da mi besede ne uidejo na rob
tam ždi muha in čaka
ko napišem prvo besedo, se premakne nekoliko levo
ko se prvi pridruži druga in tretja, odleti na rob žlice
s katero sem premešala topel kakav
posladka se in pride nazaj
čaka
na nove besede
ali razumeš sedaj
in takrat se zastor odpre
v sobo, opremljeno z okusom, vstopi živinozdravnik
visok v svoji nepomembnosti
glasen, kadi pipo
odloži suknjič, ki ga služkinja odnese v predsobo
zadovoljen sede v naslonjač
z živaljo je vse v najlepšem redu
v nasprotnem primeru le s kolom po njej
trmasta je, kobila, in divja
naj se nauči
v hlevu vendarle veljajo pravila, ki se jih je potrebno držati
le kam bi prišli
in smeh
samozadosten
verjemi mi, Sofija, da se takrat nisem smejala
najraje bi ga treščila s knjigo po tisti jajčasti glavi
a mi je gospod Eliot še pravi čas pomignil, naj se ustavim
in paziti sem morala na muho, ki je čakala na robu papirja
na besede
ali razumeš sedaj, Sofija
zakaj gnezdim v duplinah, ko so skale na obali ostre
če bi bila tanka in dolgih udov kot Nut, zlata boginja neba
me ne bi bilo strah
občutim, kako slike v galerijah izgubljajo sijaj
sončnice, maki, cvetoče češnje venejo
počasi
ko bi le kmalu prišel Slikar
in bi z zelenino mladega brezovja
prepleskal plesen neumnega

sheeba