Na štoru tam ob gozdni jasi
me majhna goba nežno zmoti.
Z dežnikom pisanim modruje,
se nad vremenom pritožuje.

Je dež pokvaril ji zabavo,
ko se je ulilo kot za stavo.
Zdaj pod njo prav vsi vedrijo,
še dihati ji ne pustijo.

Žgečkanja mravelj ne prenese,
le kako naj dol jih strese.
Z dežja so pod dežnik zbežale,
a zdaj so tečne že postale.

Povrhu pa še slinar mali
prilepil se je ob telo,
ko vsaj bi malo manj se slinil,
potem bi že mogoče šlo.

So se težave namnožile,
ko glave so trave k tlom sklonile,
dežnih kapljic se rešile,
a vso podrast pod njo zmočile.

Zdaj nemočno reva čaka,
da posije sonce izza oblaka,
ji dežne kaplje posuši,
živalim pot domov sprosti.

Antonija