LUNA PLENA
Pustil sem, da misli sanjajo namesto
mene.
In čakal sem trenutek pravi, da izteče se.
Seveda sem verjel svetlečim sencam,
veš, podile so se okoli mojih ušes.
In nevarni odsek je poskakoval v jutru,
v bistvu ponoči, nekaj čez tri.
Nastopil je zenit v glavi, direktno na čelo,
sprožil je val, zbudil ponos in zaspal.
Še vedno pa je bila tam, povsem kot sama.
In degradirala me je s sabo, s hipom.
Ponižan in čisto majhen, povsem edini,
v nočnem zraku, sem tulil z očmi.
In izžgala je ime, moje in zame. Na nebu.
Spet, kot da jaz sem tisti nori.
Ta njena vsa pojava, njena prisotnost,
njena veličina in njena polnost.
…še vedno mi ne da miru!
In čakal sem trenutek pravi, da izteče se.
Seveda sem verjel svetlečim sencam,
veš, podile so se okoli mojih ušes.
In nevarni odsek je poskakoval v jutru,
v bistvu ponoči, nekaj čez tri.
Nastopil je zenit v glavi, direktno na čelo,
sprožil je val, zbudil ponos in zaspal.
Še vedno pa je bila tam, povsem kot sama.
In degradirala me je s sabo, s hipom.
Ponižan in čisto majhen, povsem edini,
v nočnem zraku, sem tulil z očmi.
In izžgala je ime, moje in zame. Na nebu.
Spet, kot da jaz sem tisti nori.
Ta njena vsa pojava, njena prisotnost,
njena veličina in njena polnost.
…še vedno mi ne da miru!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: apndan
- 22. 10. 2010 ob 10:06
- Prebrano 742 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 132
- Število ocen: 8
