Slekla bi ti to
pisano obleko mladosti,
zakaj v njej ni več
mojega odseva.
Je le odmev ljubosumja,
ker si brez gub, vsa gladka
in tako brezčasna.
Moji sloji so drugačnih barv,
jesenski in polni
nekih spranih tonov.
Pridi, oblekla te bom
v brokat,
v rdeče rjave odtenke,
da bo tvoja lahkost
ujeta v njegovo težo,
in da se tvoja neskončnost
približa mojim gubam.
In potem se bova šli
variacije na temo življenja.
Pridi, da se postarava skupaj.

coprnica z barja