Preden bom zaprla
pokrov starega klavirja,
odpela zadnji refren
svojega šansona,
zložila spomine
v velik, čakajoč kovček
na zadnji postaji,
moram še veliko postoriti.

Napisati knjigo,
preliti vanjo skrite strahove,
poraze in zmage,
strastne noči nekdanjih ljubimcev,
hladne materine poglede,
vprašujoče hčerine oči.

Zapeti vnukom prvo pesem,
naučiti luno
kako naj jih uspava,
popeljati med lutke.
Jim pokazati pomladne popke,
razkuštrane trave poletja,
zlatorumene macesne v jeseni.

Šele potem
naj mi bo dano,
prepojeni z minljivostjo,
skleniti krog.

Mayamaya