Ko se podam v vsakdan kot na odprto morje ladja,
ne vem kaj čaka me, bonaca al` vihar,
a ni mi druge, kot drugi moram pluti
za ljubi kruhek bit čolnar.
Si črtam smer, a veter samosvoj po svoje diha,
z lupino vsakega se rad igra,
kot za nalašč mi prav nasproti v jadra piha,
se mi za hrbtom zvito krohota.
Spet mine dan, privez ko se zaveže,
in sidro spet potone na pristana dno,
še enkrat sonce vdano v usodo vsem se skrije,
in sramežljivo utone za goro.
Saj sploh ne rabim čezmorske vse zaklade,
dovolj dotik je, pomežik oči,
kak dan miru in petelinji zajtrk,
s prijatelji prečutih par noči.

Perc