Vse vas poznam. Ne vem, od kod -
in nočem se spominjati -
saj vem, da tekli smo skoz gozd
hijen z ognjenimi očmi.
Saj smo nekoč že v mahu spali
in belo smrt pričakovali.

In šli in tekli smo v smrt belo -
in nočem se spominjati! -
ob dihu dih, ob čelu čelo
in z mrzlo grozo med zobmi
v to noč - ne noč -
ne dan - iz sanj - - -

Če smo se za roké držali -
in nočem se spominjati -
kako smo rjuli kot živali,
ko ivje z vej smo srkali,
izsrkali življenje sámo,
vsako bolest in vsako rano.

Vse vas poznam, kot veste vi,
kdo sem in kaj je v meni vzraslo,
da črno jagnje je popaslo -
in nočem se spominjati!
Je čas za mah in da zaspimo,
da v belo smrt se potopimo ...

Aleksandra Kocmut - Kerstin