Stapljam se z nalomljenim kamenjem,
s stezo, ki pelje ven,
vstran,
v tišino,
samotno tišino...
Lačen sem golih skal,
lačen sem belega melišča,
ki odmeva vsak moj gib,
ker je navajeno le kozorogov.
In oni so tihi.
Zato se trudim tudi jaz.

Oblak, ki se plete v lase,
ostaja spodaj.
Razlijejo se barve.
Sestradan pogledov
hlastam za nizkim ruševjem,
goltam ostro travo.
Potok v produ
presahne
ob mojem pogledu.

Vračam se počasi.
V miru zobam
vse, kar sem na poti gor raztrosil.
POZDRAVIM GOZD.
Rep lisice.
In ruševca, ki,
ne vem zakaj,
zbeži
in mi nameni le letečo sekundo.

Globoko v gozdu obstanem.
Popolna tišina.
Na sebi začutim poglede.
Začutim, da nisem sam.
Začutim množico.
Potem jih zagledam.
Debla. Smreke.
Njihove besede se,
neslišne kot sence,
premikajo med z mahom poraščenimi skalnimi bloki.
Nasmehnem se samemu sebi
in poskusu spomniti se,
kdaj nazadnje sem govoril z njimi.

Ko se spuščam med koreninami,
začutim ponujeni objem.
Spoštljivo obstanem pred ljubkim
z lišaji okrašenim telesom.
Približam se previdno. Čuteče.
Nelagodje, sramežljivost?
Ah, glede na tvojo velikost
sva približno istih let...
Z levico jo nežno objamem
in narahlo pritisnem.
Občutim ščemečo mehkobo.
Čelo naslonim na ponujeno vejo.
Zaprem oči.

Slovo od gozda je radostno.
Vemo, da še pridem.

Milan Novak