stopam po mehki travi
in se počasi zibam
proti šepetajočim bukvam
ki šelestijo v nemem
in tujem jeziku

utrujeno se usedem
na rob travnika
z obrabljenimi bulerji
se dotikam
obarvanega listja
ki me spominja
na padajoče
rjavo rumeno obarvane
v pajčevino zavite
sveže in nepomembne spomine

uležem se na hrbet
v sunkih burje
poskušam vsej malo razumeti
globoke rane debel

ta šelesteči jezik
mogočnih
in meni
tako modro delujočih dreves

ko me počasi zaziblje
v škrlatno obarvane sanje
proti črni globini
zaspanosti
se mi zazdi
da ne morem
prisluhniti skrivnostni preteklosti
te neskončne modrosti

ker modri šepetajo
le v sedanjosti

ivan z