obrišem dlani v zamaščen predpasnik
madež se razširi navpično
zagledam se vanj in pred mano začarana hiša
z vrtom pretkana
in shramba
prepolna vloženega sadja
tam na zgornji polici se skrivajo zapisi
ki predihujejo dan
ko je predpasnik žarel
in dišalo je po cimetovih kolačkih
po kuhanem korenju
goveji juhi
na leseni plošči so se kot vojaki vrstili rezanci
in iz pečice se je tihotapil vonj po pečenki in krompirju z rožmarinom
kasneje se je v temačnem kotu grela še bučna pita
svaljkal se je topel zrak med priborom in kozarci
prt je brundal zimsko simfonijo
stoli so v pričakovanju človeškega dotika ohranili mehkobo
in si niso dovolili
da bi v nedeljskem popoldnevu priprli dlani
in zaprli v svoje naročje komaj žive ljudi
Sofija, veš, da nimam predpasnika
in da ni zamaščen
roke se naslonijo na jeans
in tam ostane sled
vonj po korenju pa še ostaja
po čebuli, papriki in peteršilju
paradižniku, začimbah
po močno pričakovani juhi
da se mišica ne pokrči
živci so mirni
in na gladini jezera en sam labod
moram ti povedati, Sofija
da sem bila tiste noči pri dedku Petji
ura naj bi odbila tri
noč se je nagibala v drugi ovinek
in ko je kazalec dosegel enajst
se je za trenutek ustavil
zavzdihnil
pojemala je luč
in v naslednjem hipu zopet naprej
a le kazalec
nič več utrip
ležal je tam
voščeno bled
z dlanmi
ki so nakazovale meni neznano smer
in oči, ki so zrle v strop
in nasmeh
v želji
da ne bo žalost edina obiskovalka
ko drobtinice popadejo v sveže izkopan grob
Sofija, ljudje smo zares nenavadna bitja
tako mi je vedno govoril dedek Petja
ko je v soju sveč
nekoliko zgrbljen sedel pri hrastovi mizi
in na rženi kruh mazal slanino
in rezal čebulo
preden je naredil prvi grižljaj
si je s prsti privihal brke
se nasmehnil
in še enkrat poudaril
ljudje smo res nenavadna bitja
gledala sem ga
kako je z užitkom jedel
in kar videlo se je
da se slina z veseljem meša s hrano
ah, Giselle, ko bi vedela
je včasih dodal
čas se je smukal okoli kolen
in v tišini sva opazovala valček sončnic

sheeba