razgrabljena mesečina
žabec razveže
culo spominov
oblaki polni modric
bičajo zemljo
glava je polna
razposajenih tolkal
iz ribnika sredi zajčje dobrave
pljuskne razumevanje
sluzasti kraki
plezajo čez presušene kanale
razmočena je gomila
pokopanih misli
izbuljene oči se skotalijo
po zlizanih stopnicah utvar
in obljubijo
da bo sreča kmalu pripadla
tudi temu jalovemu času
in da bodo po koncu zime čebulnice
ponovno vzkalile

Luna