Nastavili so me
na neobljudenem otoku
(za plačilo nisem barantal).
Rad sem (sprva) svetil in mežikal,
sčasoma le še svetil.

Vsak dan se povzpnem gor,
ga prižgem,
čeprav vedno težje,
se malo razgledam –
zna biti razburkano, ponavadi je mirno.

Le po pomoti še kdo zaide sem,
kakor, zadnjič, par, ki se mu je zahotelo »miru«,
ali naplavi kdo ve odkod brodolomca –
se ne zmenim zanj.

Sedaj je najvažnejše,
da vsake tri mesece prispe pošiljka
s svetilnim oljem in zdravili.

Čakam, da me upokojijo
in odpeljejo na obalo.

Gal