Dež ne pada več.
Oster veter se prijazno spogleduje
z mojimi lasmi
in se jim približa,
a nikoli ne dotakne.
Sonce je utrlo čez gmoto oblakov
svoje prve žarke.
Jutro je, nemir rahlo gloda
v podplate in iz tam v srce
se proži čuden, tuj občutek.
Mogoče zato, ker izginjaš,
mogoče zato, ker te ni nikoli bilo.
Ampak ne.
To ni ljubezenska pesem.
Tudi midva nisva nihče več,
kot dva,
ki obstajata
v tem kozmosu.
Dež ne pada več.
Zdaj padata toča
in slana.
In ta pesem,
ni ljubezenska.
Je le odsev strasti
nekdanjih želj,
ki si niso nikoli
drznile
postati
nekaj več.