Poglej tisti oblak, si rekla,
ko bila sva v objemu in zrla
v nebo, v nebo z enim samim
oblakom ... Mesec je bil za
njim, kot v utvari .., da kot
v utvari čarovnijo za naju
ustvari ... Bova kdaj posegla
za njim, za čarovnijo oblaka,
za svetlobo, ki ga obdaja, si
me vprašala ... Morda, morda ne,
morda je zdaj pravi trenutek?
Ali ne? Ne vem, ne veš ...
Čeprav samo dva koraka, dva koraka,
da stopiva iz mraka ...
Mesec se skrije, za njim mrak
pokrije svetlobo, njen sen ..,
odšel je trenutek čarobni ..,
odšel kot vzdihlaj je zagrobni ...
A bila sva samo .., samo dva koraka,
samo dva majhna - velika koraka ..,
do Oblaka ...

gabriel s

gabriel stormer