Kljub vešči, ki me podi v hišo,
vztrajam.
Pričakujem goste.
Vedno, ko se počutim tako izpolnjeno, pridejo.
Zdi se mi prav, da se pozdravimo na prostem,
tam, kjer se počutijo najbolj domače.
Svobodni.
Ko pridejo, se najprej zaženejo vame.
Da pregledajo, kaj je novega.
Vedno se najde kaj za sveže čudenje.

Potem jih povabim v misli.
Mnogokrat jih ne razumem najbolje.
Kot da ne bi dojeli mojih besed,
kot da govorimo o čisto različnih stvareh.
Nekaj od tega prepoznam šele čez čas, veliko pa ostane skrivnostno.

Zanima me, kaj počne Zvezda.
Pograbijo me pod roko in že smo na vrtiljaku.
Na vrtiljaku, ki se ne vrti, ampak se vrti okolica.
Vskočimo v enega izmed dogodkov.
Letim. Počutim se penastega.
Nad menoj je Zvezda. Tako prijetno topla.
Neopisljiv občutek topline.
Samodejno se ji želim približati.
Opazi, zato se približa tudi ona.
Prijetna toplota prehaja v vročino.
Občutim jo kot sladko trpljenje.
Pričnem se potiti. Vedno močneje.
KAPLJAM V PRAZNINO pod seboj.
Dežujem. In Zvezda vztraja.
A postaja vse hladnejša.
Zato še bolj dežujem.
In izginjam, z vsako kapljo delček.
Tema napolni kapljo in skupaj izgineta v globini.

Ko odprem oči, najprej zagledam debele kaplje, ki razlivajo besede na listu.
Potem jih začutim na tilniku.
Sveča se upira kapljam, vsake toliko zacvrči.
Zamudil sem zadnji let vešče, ki sedaj negibna lebdi v vosku.
Verjetno ne razume, zakaj se je tako končala njena ljubezen do svetlobe.
Tako kot jaz ne razumem kapelj.

Milan Novak