Me osvajaš s svojimi soneti,
ki jih iz prepone bruhaš vame,
in jih v kotlu žganem mešaš zame?
Kar prelačni tvoji so obeti.

Mi nastavljaš zanko prenasilno,
ko sprašuješ, če tvoj smisel vzamem
in želiš da v note se ujamem,
ki jih rišeš sam, a preobilno?

Slana moja pot bo še do tebe.
Svoje črke vedno s sabo nosim,
ampak veš, še zmeraj me zazebe,

kadar prazna te za zlog poprosim,
ti pa v njem, kot vedno, vidiš sebe.
Ritem, moj si, še te v glavi nosim.

Lidija Brezavšček - kočijaž