Ne bom gledal v oči,
ko bova letela na leteči preprogi.
Le dihal bom.
Idiličen srečen konec.
In tvoje ustnice tiho mrmrajo najino melodijo?
Mar niso obrodila? Plastična telesa grških boginj.
In zakrnela angelska krila na mojem hrbtu.
Odnesel bi te, če bi želela.
Poletela po zvezdnih bi pokrajinah, našla najin asteroid B612
In pozabila, da sva kdaj prestajala dvome daleč
v propadlih mestih.
A smog je pregost, v vesoljih sem se izgubil v starih melodijah,
dušim se zdaj,
kašljam kri
in z vsakim večerom izgubljam.
In slednjič se bom preklal po sredini
in iz srebrne kletke bodo poleteli najini metulji.

Gasperrr