danes, malo po kosilu
mi je iz razbolele glave
padla zelo težka misel.
z lahkoto je prebila
parket in betonska tla
in šla brez človeških žrtev
skozi spodnja tri nadstropja.
nato se je prebijala
hkrati nazaj skozi čas
in skozi vedno bolj vročo
in pastozno zemeljsko skorjo.
prebila se je do samega srca planeta,
kjer ji je magma dokončno zjebala
občutke za etiko, prostor in čas.
po čudni krivulji je nato prodrla
po drugi strani nazaj na površje
in nekje daleč v severni ameriki
pred skoraj natančno devetimi leti
sesula dva ogromna nebotičnika.
dogodek so ogorčeni amerikanci
pripisali enim norim teroristom,
danes pa je čisto po moji zaslugi
tam prostor sočutja in ljubezni.